LOVILEC SANJ

Vaja, ki je nastala iz improvizacije, ko smo v razredu z dijaki govorili o sanjah. Pogovarjali smo se o različnih psiholoških teorijah sanj in na koncu izdelovali t.i. lovilce sanj. Mislim, da so znani večini ljudi, da ga je nekaj od te večine verjetno imelo na stropu svoje sobe in da mnogi vedo, da naj bi lovilec ulovil »grde« sanje, skozi luknjo pa po peresih spuščal »dobre« sanje. Tako smo z dijaki ob koncu šolskega leta razmislili, kaj vse se nam je v tem šolskem letu slabega zgodilo, kaj bi želeli pozabiti, »pustiti za seboj« in kaj je bilo takega, da bi si želeli zapomniti za vedno, je bilo pozitivno in nam je dalo dodatno energijo in moč.

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK

Potrebujem:

• A4 list
• pisalo 

Na list dijak nariše krog in pod njim peresa. Če želite poenostaviti zadevo, lahko na spletu poiščete prazen lovilec sanj (npr. TUKAJ), ki ga dijak pobarva in piše v obstoječo mrežo.

KAKO POTEKA VAJA

Dijak v sredino kroga napiše, kaj vse se mu je v tem šolskem letu slabega zgodilo. Namen je, da razmišlja tudi izven okvirjev šole (torej, ali se mu je tudi v družini dogajalo kaj slabega, med prijatelji …). Okoli peres pa napiše, kaj se mu je v tem šolskem letu dobrega dogajalo. Nato čez slabe dogodke nariše mrežo (da jih lovilec zadrži). Potem se o vsem napisanem pogovorimo.

DIY ZOOM

Pri iskanju idej za razredni »team building« sem zasledila igro za izgradnjo skupine Zoom. Gre za zbirko 30 fotografij avtorja Istvana Banyaija, dostopno npr. tukaj.

Ker igro potrebujem prej, kot bi bila dostavljena, sem se odločila, da naredim svojo različico. Nameravam jo uporabiti v razredih, kjer je do 30 dijakov. Zdi se mi zanimiva in uporabna v različnih okoliščinah. Predvsem z njo vadimo komunikacijo in spodbudimo interakcijo med vsemi dijaki. Razred namreč ne more dokončati naloge, če v njej ne sodelujejo vsi. Zdi se mi uporabna predvsem pri razrednih urah ali pri pouku, ko so ocene že »pod kapo« in dijaki lahko počnejo tudi kaj drugega, kot gledajo filme.

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK?

Potrebujem:

• katerekoli fotografije, slikanico, strip … iz katerih lahko sestavim zgodbo, brez da bi bilo potrebno besedilo. Sama sem uporabila knjigico Hairy Maclary (Dodd Lynley).  Ker je v knjigi več krajših zgodb, sem skopirala dve zgodbi in bom razred razdelila v dve skupini. Na zadnji del fotografije sem z barvo označila skupino (ena skupina je zelena, druga rjava – da bodo vedeli, kdo spada v isto skupino);
• po želji plastifikator in folije;
• sama sem bila posebej kreativno razpoložena in sem ustvarila še škatlo iz lepenke za shranjevanje fotografij.

Fotografije skopiramo in plastificiramo za daljšo obstojnost. Potrebujemo toliko fotografij kot je udeležencev.

KAKO POTEKA VAJA?

Vsak dijak dobi eno fotografijo, ki lahko pogleda le on. Nato se dijaki med seboj pogovarjajo o tem, kaj imajo na fotografijah in morajo samo iz pripovedovanja (torej brez kukanja fotografij ostalih) sestaviti zgodbo. Ko menijo, da so zgodbo sestavili pravilno, položijo na tla fotografije v takšnem vrstnem redu, kot mislijo, da zgodba poteka. Na koncu zgodbo povedo na glas. Ni nujno, da je vrstni red takšen kot v knjigi, pomembno je, da so oni sestavili smiselno zgodbo iz fotografij, ki so jim bile na voljo.