Nebo in oblaki

Vajo, ki jo predstavljam danes, sem nekoč nekje zasledila na spletu (žal se ne spomnim kje :/). »Predelala« sem jo tako, da je primerna tudi za dijake, saj je bila v izvirni verziji mišljena za mlajše otroke. Meni je všeč, ker je še vedno malo otroška in ker z njo lahko pridemo do bolj ustvarjalnih problemov ter rešitev. Primerna je za pogovor o konkretnih problemih in negativnih mislih, ki obdajajo dijaka. Kljub temu, da deluje precej lahkotno, z njo lahko prodremo tudi v globoke rane, zato se je vedno lotevam predvidno.

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK?

Potrebujem:

*        barvne liste A3 ali A4

*        bele liste

*        pisalo

*        glasbo v ozadju (po želji dijaka)

Iz belih listov izrežem oblačke, ki naj bodo različnih oblik in velikosti. Barvne liste in pisalo ponudim dijaku. Dijak izbere glasbo, ki jo med razmišljanjem predvajam preko You-tube (če dijak tako želi, sicer lahko vaja poteka tudi v tišini).

KAKO POTEKA VAJA?

Dijaka vprašamo, kakšne barve bi bilo nebo, če bi lahko on odločal o tem in mu nato damo A4 ali A3 list v tisti barvi. Povemo, da je nebo vedno isto, ne glede na to, kakšni vremenski pojavi se dogajajo na njem. Tudi če je oblačno, deževno, sneži, je nebo v ozadju vedno enake barve. Dijaku damo oblačke in ga prosimo, da na njih napiše svoje skrbi ali negativne misli. Dijak oblačke razporedi po nebu. Nato sledi pogovor o skrbeh in negativnih mislih. Ko se določen občutek ali misel s pomočjo razgovora razreši oz. obdela, mora dijak odpihniti oblak z neba. Sledi pogovor o tem, kakšno vlogo imajo negativni dogodki v našem življenju, misel “kaj me ne ubije, me krepi”, vse mine, pomembno je, da mi ostajamo mi - zvesti samim sebi, da se zavedamo moči, ki izhaja iz nas ipd.

Fotogovorica

S fotogovorico sem se prvič srečala že kot dijakinja na Škofijski gimnaziji v Mariboru. Spomnim se, da mi je bila ta metoda dela všeč že na prvi pogled, zdela se mi je drugačna, zanimiva, ustvarjalna. Sedaj jo bolj ali manj uporabljam pri delu s skupinami, sicer pa je uporabna tudi pri delu s posamezniki.

Sama sem fotografije nabavila pri založbi Salve (http://www.salve.si) in jih dopolnila še z lastnimi fotografijami ter nekaterimi, snetimi s spleta.

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK?

Potrebujem:

*    različne fotografije

Fotografije so lahko različnih velikosti, naj bodo barvne in črno-bele. Pomembno je, da zajemajo čim več različnih razpoloženj, da so na njih posamezniki in skupine, nekaj fotografij naj zajema slabe trenutke, nekaj dobre, vmes naj bo nekaj fotografij narave in urbanih naselij, v glavnem naj bodo čim bolj različne in kontrastne (npr. spokojnost/vojna). Lahko se jih izreže iz različnih revij, časopisov, sname s spleta, najboljše pa so tiste, ki jih fotografiramo sami ;).  

KAKO POTEKA VAJA?

Fotogovorica omogoča OGROMNO različnih možnosti uporabe.

Lahko jo uporabimo kot uvod v določeno temo na način, da fotografije razporedimo na mizo in prosimo dijaka, da poišče fotografijo, ki po njegovem mnenju najbolj opiše njegov odnos do teme, o kateri se nameravamo z njim pogovarjati. Nato ga vprašamo, zakaj je izbral prav tisto fotografijo, ali bi lahko izbral katero drugo, kaj ga je na fotografiji pritegnilo, ipd.

Kadar se pogovarjamo o težkih temah, lahko preko fotogovorice lažje najdemo pot do dijaka - morda nam bo preko medija (fotografije) prej lahko kaj zaupal. Tako fotografije na začetku ure samo razporedimo po mizi in ga vprašamo, katera fotografija se najbolj sklada z njegovim trenutnim razpoloženjem, mišljenjem, temo, s katero se trenutno miselno ukvarja ipd.

V okviru čuječnosti uporabimo fotografije narave in fotografije s pomirjajočimi motivi. Dijaka prosimo, da nekaj trenutkov gleda fotografijo, se vživi v sceno na fotografiji. Prosimo ga, da se osredotoči na svoje dihanje in ga preko vodene fantazije popeljemo v sceno na fotografiji, tako da ga sprašujemo ali lahko čuti veter, vonja cvetlice, morski zrak, čuti dež na koži, … (vse v povezavi z motivom, ki je na sliki). Vaja je dobra tudi za urjenje koncentracije in za sproščanje pred učenjem, ocenjevanjem znanja ipd.

Fotogovorico lahko uporabimo tudi na koncu ure, da preverimo kako se dijak počuti. Fotografije razporedimo po mizi in dijaka pozovemo, da poišče fotografijo, ki najbolj opisuje njegovo počutje po srečanju pri psihologu. Ponovno se pogovarjamo o tem, zakaj je izbral to fotografijo, kaj ga je pritegnilo, ali bi želel še kaj povedati,...

Spomin + vprašanja

Kot sem že omenila v poglavju »Materiali …« pri svojem delu uporabljam tudi različne družabne igre, ki jim spremenim ali dodam pravila. Tokrat predstavljam vajo, kjer uporabljam igro Spomin. Sama sem svoj Spomin kupila v trgovini Tiger na Danskem za samo 1€, različne verzije lahko brezplačno snamete s spleta, večkrat je igra del promocijskega materiala kake trgovine, tako da menim, da Spomin lahko in mora imeti vsak :).

Na tem mestu moram omeniti tudi vir svojega navdiha za dopolnitev vaje z vprašanji samozavedanja, revijo Flow. Odkrila sem jo na letališču v Amsterdamu, se v hipu zaljubila v njen izgled in vsebino ter jo redno listam že dobri dve leti. Revija izhaja v več jezikih, je pa namenjena umetniškim dušam, ki imate rade čuječnost, ustvarjalnost in življenje samo. 

Vprašanja samozavedanja sem si shranila v majhen kozarček za vlaganje, ki sem ga naslovila »čuječnost v kozarcu«. Lahko se jih uporabi tudi samostojno, brez igranja Spomina.

 

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK?

Potrebujem:

* igro Spomin 
* predlogo, ki je dostopna TUKAJ 
* po želji plastifikator in folije 
* po želji majhen kozarček za vlaganje

Predloga se natisne na papir poljubne barve, vprašanja se po črtah razrežejo, za daljšo obstojnost jih je smiselno plastificirati. Vprašanja lahko hranimo npr. v majhnem kozarčku za vlaganje ali kar v škatli zraven igre Spomin.  

KAKO POTEKA VAJA?

Z dijakom igramo spomin. Vsakič, ko dijak ali psiholog najdeta par, dijak odgovori na vprašanje (tudi če je psiholog tisti, ki najde par, vedno odgovarja dijak). Pri iskanju parov se dijak in psiholog izmenjujeta tako, da vedno drug odpira pare (tudi če nekdo najde par, je potem na vrsti drugi).