Fotogovorica

S fotogovorico sem se prvič srečala že kot dijakinja na Škofijski gimnaziji v Mariboru. Spomnim se, da mi je bila ta metoda dela všeč že na prvi pogled, zdela se mi je drugačna, zanimiva, ustvarjalna. Sedaj jo bolj ali manj uporabljam pri delu s skupinami, sicer pa je uporabna tudi pri delu s posamezniki.

Sama sem fotografije nabavila pri založbi Salve (http://www.salve.si) in jih dopolnila še z lastnimi fotografijami ter nekaterimi, snetimi s spleta.

KAKO IZDELAM PRIPOMOČEK?

Potrebujem:

*    različne fotografije

Fotografije so lahko različnih velikosti, naj bodo barvne in črno-bele. Pomembno je, da zajemajo čim več različnih razpoloženj, da so na njih posamezniki in skupine, nekaj fotografij naj zajema slabe trenutke, nekaj dobre, vmes naj bo nekaj fotografij narave in urbanih naselij, v glavnem naj bodo čim bolj različne in kontrastne (npr. spokojnost/vojna). Lahko se jih izreže iz različnih revij, časopisov, sname s spleta, najboljše pa so tiste, ki jih fotografiramo sami ;).  

KAKO POTEKA VAJA?

Fotogovorica omogoča OGROMNO različnih možnosti uporabe.

Lahko jo uporabimo kot uvod v določeno temo na način, da fotografije razporedimo na mizo in prosimo dijaka, da poišče fotografijo, ki po njegovem mnenju najbolj opiše njegov odnos do teme, o kateri se nameravamo z njim pogovarjati. Nato ga vprašamo, zakaj je izbral prav tisto fotografijo, ali bi lahko izbral katero drugo, kaj ga je na fotografiji pritegnilo, ipd.

Kadar se pogovarjamo o težkih temah, lahko preko fotogovorice lažje najdemo pot do dijaka - morda nam bo preko medija (fotografije) prej lahko kaj zaupal. Tako fotografije na začetku ure samo razporedimo po mizi in ga vprašamo, katera fotografija se najbolj sklada z njegovim trenutnim razpoloženjem, mišljenjem, temo, s katero se trenutno miselno ukvarja ipd.

V okviru čuječnosti uporabimo fotografije narave in fotografije s pomirjajočimi motivi. Dijaka prosimo, da nekaj trenutkov gleda fotografijo, se vživi v sceno na fotografiji. Prosimo ga, da se osredotoči na svoje dihanje in ga preko vodene fantazije popeljemo v sceno na fotografiji, tako da ga sprašujemo ali lahko čuti veter, vonja cvetlice, morski zrak, čuti dež na koži, … (vse v povezavi z motivom, ki je na sliki). Vaja je dobra tudi za urjenje koncentracije in za sproščanje pred učenjem, ocenjevanjem znanja ipd.

Fotogovorico lahko uporabimo tudi na koncu ure, da preverimo kako se dijak počuti. Fotografije razporedimo po mizi in dijaka pozovemo, da poišče fotografijo, ki najbolj opisuje njegovo počutje po srečanju pri psihologu. Ponovno se pogovarjamo o tem, zakaj je izbral to fotografijo, kaj ga je pritegnilo, ali bi želel še kaj povedati,...